500 let kočevskega puntarstva 2015

Na prireditvi ob kulturnem prazniku “Deklica  s piščalko” smo leto 2015 razglasili za 500 LET KOČEVSKEGA PUNTARSTVA 2015. 

Vseslovenski kmečki upor leta 1515 predstavlja daleč najobsežnejše uporniško kmečko gibanje v naši zgodovini. Povezovanje nezadovoljnih kmetov je zajelo skoraj celotno slovensko etnično ozemlje, povsod, razen na Goriškem, kjer je posebna cesarska komisija rešila pritožbe podložnikov po mirni poti, pa je prerastlo v oboroženo vstajo. V petih mesecih med marcem in julijem 1515 se je proti fevdalni oblasti, po uboju graščaka Jurija Turna in njegovega oskrbnika Steržena v Kočevju, z orožjem vzdignilo okoli 80.000 kmetov na približno 25.000 km2 velikem ozemlju, kar je skoraj za petino več od površine današnje Slovenije.

O izjemnosti tedanjih dogodkov verjetno najbolj zgovorno priča podatek, da je v slovenskih deželah na začetku 16. stoletja živelo vsega 800.000 – 1.000.000 ljudi, kar pomeni, da je v uporu sodeloval malone vsak deseti prebivalec. Podobno ilustrativna je tudi ocena, da je v še vedno impresivnem štirinajstdnevnem slovensko-hrvaškem uporu Matije Gubca pol stoletja kasneje za orožje poprijelo med 12.000 in 15.000 upornikov, približno petkrat manj kot leta 1515. Zato ne preseneča, da je prvi vseslovenski kmečki upor s svojo silovitostjo postal predmet številnih preučevanj in ga je kot enega od zgledov za upor nemških kmetov leta 1525 v svoji knjigi Nemška kmečka vojna sredi 19. stoletja opisoval celo Friedrich Engels. 

Leto 1515 se je globoko vtisnilo v kolektivno zavest Slovencev: »Uporniške zahteve so pokazale pot, ki je vodila do nekaterih družbenih podlag, na katerih je temeljilo mnogo poznejše slovensko narodno prebujenje« (akademik prof. dr. Bogo Grafenauer). Gesli upornih kmetov »stara prauda« in »leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina«, natisnjeni na letaku z landknechtovsko pesmijo o porazu kmečke vojske pred Celjem, pa nista le prvi slovenski tiskani besedili nasploh, temveč sta postali vodili vseh nadaljnjih uporniških gibanj na Slovenskem. Slovenščina se je preko nje afirmirala tudi v nemškem okolju, saj jo je leta 1844 v svojo zbirko nemških ljudskih pesmi uvrstil priljubljeni romantični pesnik Ludwig Uhland. Vseslovenski kmečki upor je zato tako v zgodovinskem kot tudi v kulturnem smislu eden tistih prelomnih dogodkov, preko katerih se je izoblikovala nacionalna identiteta in narodna samozavest ter iz njiju izhajajoča slovenska državnost.

Podrobnejši pregled dogajanj v času upora

Začetki in vzroki

Prvi nemiri so se v posameznih samostojnih uporniških središčih (območje Polhovega Gradca in loškega gospostva, Kočevska, kraji med Ljubljano in Vrhniko, Radovljiški kot) začeli že v letu 1514. Vendar pa je kmečko gibanje v oborožen upor prerastlo šele naslednje leto, ko so kočevski podložniki, najkasneje v prvi polovici marca 1515, ob nekem zborovanju presenetili ter ustrelili osovraženega zakupnika deželnoknežjega gospostva Jurija Thurna in njegovega oskrbnika Steržena.

Razlogi za upor so bili večplastni. Med splošnimi povodi se najpogosteje omenja avstrijsko-beneška vojna z novimi davki, vpoklici deželne vojske in hudim upadom kmečke trgovine. K temu je treba dodati še naraščajoče obveznosti do zemljiških gospodov, tlako pri popravilu v hudem potresu leta 1511 poškodovanih gradov, cerkva in mest, naraščanje cen žit, zaporedne slabe letine, divjanje kužnih bolezni ter najbrž tudi posledice turških vpadov, ki so zelo prizadeli številne kraje.

Poleg tega so k zaostrovanju položaja prispevali še lokalni dejavniki, na Barju denimo poplave, ki jih je povzročila postavitev novega mlina nad Ljubljano, na Kočevskem pa Thurnova samovolja, na katero se cesarja Maksimilijana že dlje časa opozarjali celo deželni stanovi. Pred njegovimi napadi niso bila varna ne posestva pleterskega samostana, ne cesarski mitničar v Kostelu pri Kolpi. Stanovi, ki so sicer s pridom izkoriščali vojno z Benečani za onemogočanje cesarskega nadzora nad zemljiškimi gospodi, so Maksimilijanu poročali, da Thurn od kmetov v Krškem zahteva dvojno mitnino za tovorjenje soli, kočevskim podložnikom pa krati pravico do brezplačne sečnje lesa za svoje lastne potrebe, kar je »novost in proti stari pravdi«.  

S Thurnovo smrtjo se je uporniško gibanje na Kranjskem začelo hitro krepiti. Že konec marca naj bi kmečka zveza štela okoli 20.000 članov in segala od Kočevja preko Ribniške doline na Gorenjsko, kjer so se vanjo vključili podložniki od Bohinja do Kamnika in Polhovega Gradca. Kmetje so se sprva vzdržali nadaljnjih nasilnih dejanj, so pa zahtevali vrnitev k stari pravdi in pravico, da odločajo o izrednih davkih. Te so bili voljni plačevati le cesarju, ki so mu prisegli poslušnost »podnevi in ponoči, z življenjem in premoženjem« za vse, kar bi želel od njih.

Kmečko odposlanstvo pri Maksimilijanu

Kranjski deželni stanovi so razmere skušali umiriti z Maksimiljanovo pomočjo. Na sestanku z njegovim zastopnikom, krškim škofom Langom, so 20. marca na Dunaju predlagali, naj v deželo pošlje tri ali štiri ugledne ljudi, ki bi od kmetov zahtevali razpustitev zveze. Če bi se uklonili, bi svoje pritožbe proti plemstvu kmetje lahko predložili komisarjem, ki bi o njih odločili v smislu stare pravde in kaznovali krivce. Če ne bodo ubogali, so terjali stanovi, pa naj jim komisarji sporočijo, da jih bo cesar skupaj s plemstvom Kranjske, Koroške in Štajerske neusmiljeno kaznoval. Odgovor kmetov naj bi komisarji sporočili v Celje, na zasedanje odbora vseh treh dežel, ki bi odločal tudi o skupnem nastopu proti upornikom. Langovi komisarji so se 15. aprila pod vodstvom štajerskega deželnega glavarja Dietrichsteina res udeležili kmečkega zborovanja pri Ljubljani, vendar pa so kmetje njihove predloge zavrnili in poslali svoje odposlance neposredno k cesarju v Augsburg.

Ti so se z Maksimilijanom sestali med 9. in 20. majem. Cesar, ki mu stanovi niso hoteli odobriti še enega izrednega davka za vojno z Benečani, češ da bi se zaradi tega dodatno povečalo nezadovoljstvo med kmeti, je pred prihodom kmečkih predstavnikov njihovo zvezo sicer že prepovedal. Ker pa si je želel kmečki upor uporabiti, da bi okrepil svojo oblast nad fevdalci, je tudi kmete menda zelo ljubeznivo sprejel in jim obljubil svoje posebne komisarje, ki da bodo preiskali položaj in pomagali podložnikom priti do stare pravde. Maksimilijan je celo omilil svojo prvotno zahtevo in od kmetov ni več izrecno zahteval razpustitve zveze, temveč le, da do prihoda komisarjev mirujejo in se vrnejo na svoje domove. Uporniki so bili poslej prepričani, da je cesar na njihovi strani.

V tem času pa so dogodki že krenili svojo pot. 14. maja je pri Novem mestu potekalo veliko kmečko zborovanje, ki so se ga udeležili tudi novomeški meščani. Tu so se uporniki dogovorili za napad na več gradov, predvsem na posesti bratov Mindorfov. Najprej so požgali Šrajbarski Turn pri Novem mestu, 17. maja pa zavzeli še Mehovo, središče Mindorfovih posesti. Oba brata Mindorfa so obglavii in njuni trupli vrgli čez obzidje, grajsko gospo pa prisilili, da je v kmečkih oblačilih delala na poljih.

Širitev upora na Štajersko in Koroško

Padec Mehovega in malce kasneje še Čušperka je iskro upora zanetil tudi na spodnjem Štajerskem in na Koroškem. V naslednjih dveh tednih so zagoreli gradovi med Sotlo in spodnjo Savinjo, prve dni junija je upor zajel Koroško od Podjune do Zilje in od južne deželne meje do Grobniškega polja, sredi istega meseca je segel še preko Drave.

25. maja so se štajerski kmetje zbrali na zborovanju pri Slovenskih Konjicah. Z zborovanja so cesarju poslali pismo, iz katerega je možno razbrati nekaj njihovih pritožb: novi davki, za katere niti ne vedo, ali gredo res vsi cesarju, povečan obseg tlake, ki onemogoča opravljanje dela na kmetijah, zaplembe premoženja in zahteve za denarni odkup premičnin ob smrti hišnega gospodarja, zviševanje glob in sodnih kazni, dvigovanje mer pri dajatvah žita in vina, neobičajne mitnine in skladiščne pravice, uvajanje novih obveznih cest, visoke pristojbine pri menjavi denarja, močan dvig sejmnin, prepoved ribolova in lova na rake v potokih, odvzemi izrabe pravic v gozdu, na travnikih in pašnikih, zavračanje sodnih postopkov in končno tudi grožnje fevdalcev, ki grozijo »življenju in imetju« upornih kmetov. Uporniki so Maksimilijanu še enkrat zagotovili svojo vdanost in ga prosili za pomoč.

Konjiško zborovanje, na katerem so uporniki sicer izvolili tristočlansko vodstvo, pa je pokazalo tudi na eno najhujših pomanjkljivosti kmečkega gibanja – neenotnost. Vodstvo štajerskih kmetov je zavrnilo prošnjo šentpavelskih podložnikov, da jim pomagajo vzpostaviti kmečko zvezo na Koroškem in se omejilo na upor v okviru dežele. Prav dejstvo, da se kranjski, štajerski in koroški kmetje med seboj niso tesneje povezali, je kasneje plemstvu močno olajšalo zatrtje upora, saj se mu bilo treba soočati z združeno kmečko silo, temveč so se spopadali z več ločenimi kmečkimi vojskami znotraj deželnih meja. Konec maja so štajerski uporniki z glavarjem Ditrichsteinom sklenili še dogovor o zamrznitvi upora, ki pa je ostal mrtva črka na papirju, saj so neposredno po zborovanju v Konjicah kmetje zavzeli grad Zbelovo pri Poljčanah in posilili nune v studeniškem samostanu. Nekaj več uspeha pri mirnem reševanju konflikta so tako imeli le cesarski komisarji, ki so v začetku junija ponekod dosegli vsaj začasno poravnavo med kmeti in zemljiškimi gospodi.

Vrhunec upora

Ditrichstein je na nadaljevanje upora odgovoril s silo: 15. junija so štajerske čete v okolici Konjic upornike prvič resneje porazile in jih okoli 400 pobile (starejša literatura spopada pri Konjicah ne omenja, omenja pa, da naj bi se s kmeti pri neznanem kraju spopadel Wolfgang Stubenberg in jih 400 pobil). Dodatno je strasti razvnel plemič Marko s Klisa, ki je pogajanja med kranjskimi in hrvaškimi fevdalci o vojaški pomoči mimogrede izkoristil za posel:. Zajel je približno 500 žena in otrok upornih kmetov, ter jih prodal v Hrvaško. Že dva dni zatem se je pri Brežicah zbralo več kot 9000 upornikov, ki so napadli tamkajšnji grad in potolkli vse branilce, vključno z Markom s Klisa in nekaterimi drugimi plemiči ter hrvaško pomožno četo, ki se je z njimi zatekla za grajske zidove. 

Sredi junija so uporniki obvladovali skoraj celotno Kranjsko, saj so fevdalci z vseh strani bežali v Ljubljano in od tam obupano prosili za pomoč. Po poročilih naj bi uporniki v svojo voljo prisilili vsa mesta, gradove in samostane, razen Ljubljane, Škofje Loke, Črnelega, Smlednika in Turjaka. Jožef Lamberg je v Ortneku kmete pregovoril, da so prekinili obleganje njegovega gradu, pri napadu na Črnelo, pa je upornikom s topičem baje pomagal celo plemič Franc Glanhofer iz Dragomlja. Valvasor je kasneje poročal, da so puntarji napadli tudi ljubljanski grad, vendar pa naj bi se s precejšnjimi izgubami morali umakniti. So pa požgali novi mlin na Ljubljanici, ki je zaradi poplav tako jezil barjanske kmete.

Kljub Dietrichsteinovi zmagi pri Konjicah se je upor še naprej širil tudi na Štajerskem in Koroškem. Na Štajerskem je v drugi polovici junija segel skoraj do Gradca, koroško plemstvo, ki se je najprej zbralo v Velikovcu, pa je najprej zbežalo v Šentvid ob Glini, kjer pa so morali plemiči meščane deželnega glavnega mesta, ki so simpatizirali z uporniki, z grožnjami prisiliti, da so jim dovolili vstop. To je bil tudi poglavitni razlog, da je cesar kasneje koroško prestolnico prenesel v Celovec. Ker se v Šentvidu niso počutili varne, so fevdalci nadaljevali umik v Beljak, za njimi pa je prodiralo 2.000 kmetov, saj se je v upor dvignila skoraj skoraj celotna Koroška razen manjšega dela na zahodu. Upor je posredno segel že celo preko koroške severne meje, saj so iz solnograškega Raurisa prišli kmetom na pomoč rudarji, ki so zavzeli trg Obervellach v Mölltalu. Zato ne preseneča, da so beljaški meščani razmišljali o tem, da bi tudi sami razglasili nevtralnost, vendar so se premislili, ko je Dietrichstein v deželo prinesel sporočilo, da se približuje cesarska vojska.

Zadušitev

Če so za prvo fazo upora bili značilni uspehi kmetov in širjenje vstaje, pa se je v drugi fazi, nekako od druge polovice junija 1515, vojna sreča začela obračati. Cesar Maksimiljan, ki mu je položaj postal prenevaren, da bi upor še naprej izrabljal za slabljenje moči deželnih stanov, se je 11. junija odločno postavil na stran plemstva. Na kmete je naslovil patent z obtožbo, da so prelomili obljubo o mirovanju do prihoda komisarjev, s tem pa okrepili Benečane in ustvarili pogoje, ki bi v deželo lahko znova privabili Turke. Od upornikov je zato zahteval, naj takoj razpustijo zvezo in se vrnejo na domove, kdor ima kakšne pritožbe ali potrebe, pa naj pride v Velikovec, kjer bodo komisarji vsakomur pomagali do pravice. V nasprotnem, je zagrozil, bo prelate, mesta in trge pozval, naj pripravijo vojsko, ki bo ravnala po ukazih cesarja ali deželnih glavarjev. Cesarjevo posredovanje je kljub trudu komisarjev na terenu ostalo neuspešno, zato je plemstvu na pomoč poslal svoje čete. 

Še pred prihodom cesarske vojske se je štajerski deželni glavar Dietrichstein, ki je s sestanka s cesarjem v skrbi za svoja gradova Bekštajn in Humperk z Dunaja pohitel na Koroško, v bližini Rožeka zapletel v boje z uporniki in jih skupaj s koroškim plemičem Welzerjem prisilil k pokorščini. Zdelo se je že, da se bo položaj v deželi umiril, potem pa so plemiči, ki so do tedaj trepetali v Beljaku, v maščevalnem zanosu požgali številne vasi in pobili več sto kmetov, zaradi česar so se uporniki znova dvignili na noge. S pomočjo Dietrichsteina in prvih oddelkov cesarske vojske so koroški fevdalci osvojili Althofen in v vrsti spopadov pri Hüttenbergu, v Laboški dolini in Podjuni porazili kmete ter jih okrutno kaznovali. Boji na Koroškem so bili končani, še preden je tja med 5. in 10. julijem prispela glavnina cesarske vojske.  

Podobno je konec junija iz Gradca proti jugu z 900 stanovskimi najemniki krenil Jurij Herberstein, poveljnik notranjeavstrijskih dežel v boju proti upornikom. Razbil je manjše uporniške sile pri Vildonu, Gleisdorfu in Vuzenici, zavzel Viltuš ter mimo Slovenj Gradca prodrl do Celja. Tu je na začetku naslednjega meseca, najverjetneje 8. julija, hudo porazil kmete, ki so napadli plemiško vojsko. Dietrichsteinovo družinsko izročilo pravi, da naj bi v spopadu padlo okoli 700 upornikov, neko cesarjevo pismo pa na podlagi Herbersteinovega poročila govori celo o do 2.000 mrtvih. V nemški žolnirski pesmi »Ain newes lied von den kraynerischen bauern« (Nova pesem o kranjskih kmetih), ki je izšla na Dunaju, je ostalo zabeleženo, da so kmetje ob spopadu s plemiško vojsko vzklikali »stara prauda« in »leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina«. Obe gesli nista postali le zavezujoči za uporniška gibanja na Slovenskem globoko v 20. stoletje, temveč predstavljata tudi prve tiskane slovenske besede nasploh.

Čeprav štajerski stanovi sprva niso verjeli, da bo Herberstein s tako majhno najemniško vojsko lahko dosegel večje uspehe in so cesarja prav v času celjske bitke zaprosili, da bi jim poleg napovedanih 400 mož koroške in 1000 mož cesarske vojske poslal še nekaj sto ogrskih huzarjev – Maksimilijan se je na prošnjo odzval z napovedjo, da bo upor prišel na Štajersko in Koroško zadušit osebno, potem pa bo nadaljeval pohod proti Furlaniji – pa so se z bitko pri Celju veliki spopadi z uporniki končali. Uporniško gibaje na spodnjem Štajerskem je bilo v naslednjih dveh tednih s pomočjo cesarskih čet grobo zatrto, ko je Herberstein pri Rajhenburgu 22. julija prestopil Savo in preko Dolenjskega gričevja severno od doline Krke začel prodirati proti Ljubljani, so se uklonili tudi prestrašeni kranjski kmejte, ki so še po bitki pri Celju zavzemali gradove in ob nemoči kranjskega plemstva nemoteno zborovali. Da bi se boji vlekli še v leto 1516 ali celo 1517 in se končali z domnevno Dietrichsteinovo zmago pri Brežicah, so zgodovinovinarji ovrgli kot mit.   

Kaznovanje upornih kmetov

Kot poročajo viri, je plemiška vojska že med zatiranjem upora za seboj vsepovsod puščala pogorišča ter pobite in pobešene kmete. Točnega številna ni mogoče ugotoviti, je pa moralo biti na nekaterih območjih nasilje tako hudo, da je zmotilo celo cesarjeve zastopnike. Vodja cesarske komisije, freisinški škof Fiilip, je svojemu tajniku v nekem pismu potožil, da Herberstein v nasprotju z navodili komisarjev, ki so mu prepovedali »obdelovati in kaznovati kmete«, med svojim pohodom »požiga, obeša, natika na kol in drugače nadleguje.« Samo v Gradcu je bilo usmrčenih 161 upornikov, številni so bili zajeti, mnogi kmetje pa so pobegnili tudi na beneško ozemlje.

Cesar, ki je dal plemstvu po umiritvi razmer jasno vedeti, »da ste vi, po svojih gospostvih zviševali redne dajatve in služnosti, dalje, da ste jih doslej (kmete) obteževali tudi z davki, nekateri morda preko mere in višje, kakor so nam jih stanovi odobrili in izročili, dalje, da ste jih morda tudi na svojih (sodnih) razpravah po svojih gospostvih previsoko in preveč kaznovali in pokorili, razen tega jih menda obremenjevali s krivično tlako ...« je glede kaznovanja do upornih kmetov zavzel relativno spravljivo stališče in jim zagotovil, da jim bo smrtno kazen, razen voditeljem, prizanesel, ne pa tudi »nekoliko občutnejše (denarne) kazni.« Od stanov je tudi zahteval naj preučijo pritožbe obeh strani in vzpostavijo »red, mero in postavo.«

Nasploh nekateri fragmentarni podatki kažejo, da je v naslednjih letih kmete vsaj deloma branil proti prevelikemu izkoriščanju, saj  denimo ni dovolil znova zgraditi porušenega spornega jezu pri novem ljubljanskem mlinu, pozitivno pa je razrešil tudi pritožbo podložnikov pri gospodom Eghom, ki so hoteli izrabiti poraz upornikov za dvig nekaterih dajatev. Leta 1516 je prepovedal nadaljnje kaznovanje kmetov, dokler ne bodo razprave o tem vprašanju dokončane.« Tudi cesarski komisarji so si prizadevali, da bi preiskali položaj podložnikov pred uporom in vzroke, zaradi katerih so se kmetje uprli. Naokoli so razposlali poslance, ki so pozivali podložnike, naj komisiji prijavijo svoje pritožbe proti zemljiškim gospodom. Stanovi so se cesarju pritoževali, da so komisarji na kmete dobesedno pritiskali toliko časa, dokler niso česa izpovedali.

V denarnih zadevah je bil Maksimilijan, ki je potreboval denar za vojskovanje z Benečani, manj zmeren, zato so del njegovih predlogov stanovi zavrnili oziroma spremenili, seveda ne tistih, ki so bili v korist plemstva. V splošnem velja, da se je po uporu kazen za podložnike izrazila predvsem skozi povečane dajatve. Uporniki so morali vsako leto plačevati tudi poseben »uporniški pfenig«, škodo, ki so jo utrpeli plemiči, pa povriti s povečano tlako. Nekoliko uspešnejši so bil le vojaško najbolje organizirani Korošci, saj so dosegli, da zemljiški gospodje  sporov s kmeti po letu 1515 niso več mogli razreševati pred patrimonialnimi sodišči, temveč v prisotnosti kmečkih zastopnikov samo še pred deželnim sodiščem za fevdalce. Zgodovinarji menijo, da tudi zato na Koroškem kasneje ni več prihajalo do večjih uporov.

Nekaj podatkov o sledeh upora v književnosti

Medtem, ko je umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc ugotavljal, da so bili odzivi likovnih ustvarjalcev na uporništvo slovenskega kmeta vsaj do srede sedemdesetih let 20. stoletja presenetljivo skromni, pa je pri literaturi situacija drugačna. Vseslovenski kmečki upor 1515 navkljub bistveno večjemu obsegu sicer ni doživel toliko literarnih odmevov kot slovensko-hrvaški punt leta 15973, saj je lik Matije Gubca z dramatičnim kronanjem v Zagrebu z literarnega vidika izjemno privlačen, kljub tem pa so besede »stara pravda« in »le v kup, le v kup uboga gmajna« eno najbolj prepoznavnih gesel v slovenski zgodovini. Tako da se nanje naslanja tudi znana »Puntarska pesem«, ki jo je Mile Klopčič po vzoru nemške »Wir sind des Geyers schwarzer Haufen« sicer napisal za Kreftovo dramo »Velika puntarija«, postavljeno v čas slovensko-hrvaškega upora. Po bitki pri Celju nastala »Ain newes lied von den kraynerischen bauern«, pa ni edini starejši literarni vir, ki poroča o uporu, saj dogajanja v puntu opisujeta tudi škofjeloška latinska pesem, imenovana »Carmen Hexametrum« in  »Celovška rimana kronika« iz 17. stoletja.

Ko je leta 1877 Janez Bleiweis v Letopisu Slovenske Matice objavil kakovostno litografijo landknechtovskega letaka, sta navkljub njegovemu, do upornikov ne preveč prijaznemu spremnemu komentarju, gesli slovenskih puntarjev postali »pomembno inspiracijsko središče pesništva, pa tudi pripovedništva« (dr. Boris Paternu). Najbolj opazna literarna stvaritev o uporu, ki je nastala v tem obdobju, je nedvomno Aškerčev pesniški ciklus »Stara pravda« (1888), v začetnem delu posvečen letu 1515. Primerljivo prepoznavnost je pesniško s »Srednjevešimi baladami« (1973), ki so predstavljale del načrtovanega daljšega epskega dela o puntu 1515, kasneje dosegel še Janez Menart, številni pesniki, kot npr. Župančič v pesmi »Pojte za menoj« (1941), pa so obe gesli kmečkega uporništva uporabili v svoji poeziji: »Gozd in poj, silen ženimo hrup; boga gmajna, le vkup, le vkup, le vkup z menoj, staro pravdo v zrak tulimo, da se pretulimo skozi to zimo.«  

Od proznih del je izmed zgodovinskih romanov in povesti na temo prvega vseslovenskega kmečkega upora, o njem so npr. med drugim pisali Fran Jaklič, Peter Bohinjec in v sedemdesetih letih preteklega stoletja Vlado Firm, verjetno največjo priljubljenost dosegel roman Jožeta Pahorja »Matija Gorjan« (1940). Zgodba govori o študentu Matiji Gorjanu, plebejcu, ki se druži s plemstvom, dokler mu Jurij Thurn v Kočevju ne zapre in usmrti očeta. Gorjan se pridruži upornikom in na vrhuncu upora ubije svojega nekdanjega plemiškega prijatelja Vida Khissla. Iz ječe ga reši plemkinja Klara de Ruspi, ki pri tem zanj žrtvuje življenje. Po porazu ostankov kmečke vojske pri Brežicah se Gorjan zateče v Hrvaško k nekdanji ljubezni Majdi in njunemu otroku, nadaljevalcu očetovega poslanstva.

Zelo podobne vsebine se je v predvojnih letih lotil tudi zdravnik dr. Karl Rom, doma iz Nemške Loke pri Kočevju. Po drugi svetovni vojni je postal prvi predsednik združenja socialdemokratskih zdravnikov Avstrije. Zgodba njegovega romana »Rebellion in der Gottschee« (Upor na Kočevskem, 1938), izšel je pri nemško-švicarski založbi Amalthea, se kot Pahorjevo delo osredotoča na nasilje Jurija Thurna in maščevanje kmetov, le da se pretežno omejuje na območje Kočevske. Tudi tukaj osrednji lik, kmet Jonke, ki usmrti Thurna, za seboj zapusti naslednika, da bo nadaljeval njegovo delo, čeprav sam v uporu izgubi življenje. Zanimivo je, da je v romanu izrazito pozitivno prikazan lik Thurnovega zeta Ivana Ungnada. Kasnejši ustanovitelj protestantske tiskarne v Urachu in mecen Primoža Trubarja kot kočevski zemljiški gospod Jonkejevega mlajšega brata izpusti na prostost ter tako omogoči obstanek uporniške družine, ki bo svojo vlogo znova odigrala v enem od naslednjih kočevskih uporov.

Pripravil: Mihael Petrovič ml.    

Viri in literatura:

Barbarič, Štefan (ur.): Kmečki upori v slovenski umetnosti: zbornik razprav. Ljubljana: Slovenska matica, 1974

Cvirn, Janez, Igor Grdina et al: Ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999

Čepič, Zdenko, Dušan Nećak et al: Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979

Hladnik, Miran: Slovenski zgodovinski roman. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2009

Grafenauer, Bogo: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1962

Grafenauer, Bogo, Branko Reisp et al: Kmečki punti na Slovenskem: razprave in katalog dokumentov. Ljubljana: Narodni muzej, 1973 (Situla: razprave Narodnega muzeja v Ljubljani = dissertationes Musei nationalis Labacensis)

Menart, Janez: Srednjeveške balade. Sodobnost, 1971, letnik 19, številka 5, str. 465-471

Pahor, Jože: Matija Gorjan: roman iz velikega upora slovenskih kmetov proti fevdalcem l. 1515. Ljubljana: Slovenska matica, 1940 

Rom, Karl: Rebellion in der Gottschee: Roman. Zürich; Leipzig; Wien: Amalthea Verlag, 1938

Štih, Peter in Vasko Simoniti: Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja.Ljubljana: Modrijan, 2010