Grobišče pod Krenom

Med sklepnimi boji za osvoboditev Slovenije 1945 so se z njenega ozemlja umikale na avstrijsko Koroško številne oborožene enote, ki so se bojevale na strani nemških oboroženih sil in proti slovenski in jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski. Število oseb se je v taboriščih naglo večalo, kar je povzročilo velike nastanitvene in prehranjevalne težave. Poveljstvo zavezniških sil se je sredi maja 1945 odločilo, naj vse iz Jugoslavije in Sovjetske zveze prispele vojaške in civilne osebe vrnejo iz Koroške domačim oblastem in hkrati zavrnejo prihod novih beguncev. Izročene vojaške in civilne osebe so v Slovenijo prepeljali strogo varovani transporti. Transporte iz Podgorja so čez sprejemni taborišči v Radovljici in Kranju usmerili na Škofjeloški grad in v osrednje taborišče v šentviških Škofovih zavodih v Ljubljani. Iz Pliberka so vrnjene osebe pripeljali do Slovenj Gradca in naprej v Teharje. Taborišča za sprejem in obravnavo vrnjenih oseb je upravljala OZNA oz. Oddelek za zaščito naroda za Slovenijo. Po zaslišanju so ujetnike razvrščali v skupine A, B ali C (slednja je pomenila usmrtitev). Določene za usmrtitev so navadno zvečer odpeljali na kraj usmrtitve: iz Teharja z avtomobili do opuščenih rudniških rovov pri Hrastniku, iz Šentvida pa z vlakom do Kočevja in naprej s kamioni do kraških brezen v Kočevskem Rogu, med katerimi je najbolj znano pod Krenom. Jetnikom iz skupine A in B so sodila vojaška sodišča. Večinoma so bili obsojeni na časovne kazni z zaplembo premoženja, vendar so po odloku predsedstva AVNOJ-a z dne 3.8.1945 večino obsojencev izpustili. Največ množičnih usmrtitev v Sloveniji je bilo od maja 1945 do januarja 1946.