Fridrihštajn

Fridrihštajn ni le najvišje ležeči slovenski grad, temveč je tudi prizorišče naše edine srednjeveške romance. Le kdo ne pozna tragične ljubezenske zgodbe Friderika Celjskega in Veronike Deseniške? Mogočni grof Herman je sinovo drugo ženo, ki je zaradi »neprimernega« rodu ogrozila njegove velikopotezne načrte, ukazal prijeti in utopiti, Friderika vreči v temnico, baje po njemu imenovani grad pa porušiti. Ko je Herman umrl, je Friderik stavbo obnovil. Poročil se ni več, izročilo pa zatrjuje, da sta kamnita sedeža, vklesana v skalo sredi grajskega dvorišča, eden od njiju je bil žal pred leti odlomljen, prav tista, na katerih sta zaljubljenca nekoč posedala med sprehodi. Po Frideriku in Veroniki so se na gradu zvrstili številni gospodarji. Najbolj znan, čeprav ne po dobrem, je bil graščak Jurij Thurn, ki je kmete ustrahoval, dokler se leta 1515 niso uprli in ga ubili. Tako je Thurn postal prvi plemič, umorjen v kmečkih puntih, uporniško gibanje pa se je s Kočevske in drugih središč razširilo na večji del Slovenije in na avstrijsko Koroško ter se v zgodovino vpisalo kot naša največja kmečka vstaja. Fragmenta iz pesmi upornih kmetov »Stara pravda« in »Le v kup, le v kup, le v kup, uboga gmajna,« ki sta se ohranila na letaku iz tistega časa, predstavljata najstarejše znano tiskano besedilo v slovenskem jeziku. Po mnenju dr. Ivana Stoparja je bil Fridrihštajn pravzaprav postavljen dvesto let prepozno. V 15. stoletju – če ga je res zgradil Friderik in ne že pred njim Ortenburžani, je nastal proti koncu prve četrtine stoletja – je bil s svojo zasnovo že davno arhitekturni anahronizem. Razpotegnjena, terenu prilagojena utrdba na vrhu prepadnega hriba je zaščitno vlogo kljub temu uspešno odigrala v obdobju turških vpadov, ko je Fridrihštajn služil kot pribežališče pred neljubimi izletniki, ki so Kočevsko radi in pogosto obiskovali. Kres z gradu je ljudi iz bližnje in daljne okolice svaril pred prihajajočo nevarnostjo. Kolikor je znano, si Turki kljub temu niso nikoli odtrgali toliko časa, da bi ga skušali zavzeti. Že v Valvasorjevi dobi je Fridrištajn kazal žalostno podobo. Sedež gospostva so Auerspergi prenesli v novo mestno graščino. Učeni kranjski polihistor je poročal, da na gradu prebiva le kastelan, sicer pa bolj ali manj propada. Ob prelomu z 18. na 19. stoletje je bil očitno še deloma obljuden, saj sta slovita pravljičarja Jakob in Wilhelm Grimm v knjigi Nemške pripovedke poročala, da je lovec, ki je še vedno živel na gradu, baje doživel bližnje srečanje z grajskimi strahovi. Skrivnosten starec ga je nekega večera popeljal v podzemlje, kjer je videl duhove ljudi, ki jih je kasneje na slikah v knežji dvorani prepoznal kot nekdanje gospodarje gradu. Ko je slikar Carl Postl sredi 19. stoletja na eni svojih upodobitev kočevske vojvodine naslikal Fridrihštajn, je bila stavba že povsem razvaljena. Oprema iz nekdanje fridrihštajnske kapele je v naslednjih desetletjih še krasila mestno cerkev, ob gradnji sedanje zgradbe pa se je izgubila oziroma bila uničena. Ohranila se je le slika Jezusovega krsta, delo znanega baročnega umetnika Valentina Metzingerja. Danes Fridihštajn s svojo preteklostjo ne privablja le zasanjanih romantikov, temveč je zaradi razglednosti tudi priljubljen cilj planincev in popotnikov. Vzdrževalna dela v letih po osamosvojitvi države so deloma zaustavila njegovo nadaljnje propadanje, vseeno pa kot speča Trnjulčica še čaka na princa, ki bi ga obudil v življenje in mu dal vsebino, s katero bi slikovito ruševino ohranili tudi za bodoče rodove.