Otvoritev razstave risb R. E. Petscheta v Novem Sadu

Otvoritev razstave  risb R. E. Petscheta v Novem Sadu

Več kot sto let od rojstva in skoraj 25 let po smrti smo si na Kočevskem lahko ogledali del slikarskega opusa Romana Ericha Petscheta. Vendar pa Petsche ni bil le slikar. Bil je kompleksna osebnost številnih darov,ki niso pustile pečat samo v Kočevje, ampak tudi širše. Njegovo človeško ravnanje med 2. svetovno vojno v Novem Sadu je pustilo globoke posledice tudi v sedanjosti. Tudi židovsko združenje “Danubius” iz Novega Sada že nekaj let raziskuje delo in življenje Petscheta, zato ni nič nenavadnega, da je Pokrajinski muzej Kočevje prejel vabilo za gostovanje razstave risb v Novem Sadu. Otvoritve razstave, ki je potekala 21. novembra 2016, se je udeležila tudi delegacija Občine Kočevje. Ob tem dogodku so potekala tudi srečanja s predstavniki Občine Novi Sad, na katerih se je dogovorilo za nadaljnje kulturno sodelovanje med obema mestoma.

In kako jej je kočevski Nemec R. E. Petsche povezal obe mesti?

Petsche je bil po prihodu v Novi Sad nameščen pri judovski druini Cserneyei. V hiši je živela tudi Vera Tibor s svojima petletnima dvojčicama Havo in Miriam. Njun oče, odvetnik Gyrgy Tibor, je po vkorakanju nemških enot v Bačko iz Srbije pobegnil na Madžarsko, saj se je kot Jud bal za svoje življenje, verjetno pa tudi zato, da bi svoji družini utrl pot na varno. Na meji so ga prijeli. Poslali so ga k eni od enot za prisilno delo, ki so morala med drugim čistiti minska polja. Njegova žena je z otrokoma ostala prepuščena sama sebi in odvisna od pomoči sestre Olge csernyei.

V začetku leta 1944 je Petsche izvedel za načrt deportacije Judov iz Bačke. Družini Tibor in Csernyei je skušal prepričati, naj pobegneta, vendar mu ni uspelo, saj sta hoteli ostati pri svoji bolni materi in otrocih.

Končno so našli odrešujočo rešitev za Havo in Miriam. Sorodnica dr. Berta Rosenspitz, ki je kot redovnica živela v nekem budimpeškem samostanu, jima je lahko zagotovila prebivališče. Vendar pa je bila v Novem sadu razglašena stroga prepoved izhodov. Zato se je Petsche izdajal za očeta obeh deklic in ju dva dni pred načrtovano deportacijo odpeljal na železniško postajo.  Obe deklici so pripeljali v samostan in preživeli sta vojno. Desetletja kasneje sta Petscheta v pismu organizaciji Yad Vashem, ki izkazuje časti nejudovskim reševalcem Judov, označili kot “angela varuha v uniformi Wermachta, ki se jima je prikazal žarec od dobrote in pripravljenosti pomagati.”

V Novem Sadu je skušal Petsche obema družinama še naprej pomagati, vendar pa njunega transporta ni mogle preprečiti. Olgi in Veri je dal naslov svoje žene in ju podučil, naj v bližini Dunaja skočita z vlaka ter poiščeta njegovo soprogo, ki jima bo pomagala naprej. Nista skočili in prišli sta v Aushwitz. Vera Tibor je v taborišču umrla, njena sestra pa je po koncu vojne prišla nazaj v Novi Sad. Kasneje je Havo in Miriam posvojila in preselile so se v Izrael, a je Olga ohranila stike s Petschetom. Ta je po deportaciji družine še naprej skrbel za mamo, ki je ostala v mestu. Dal jo je prepeljati v bolnico in jo do smrti redno obiskoval. Prav tako je pred plenilci skril družinsko premoženje. Posrečilo pa se mu je rešiti celo še eno človeško življenje, saj je po poskusu samomora proctor v bolnici priskrbel tudi judovskemu zdravniku dr. Viktorju Fenje, ki mu je tako omogočil preživetje.

Na predlog Have in Miriam je bil Petsche 2. Julija 1983 vpisan na seznam “Pravičnikov med narodi”.

Vir: Mihael Petrovič ml, Roman Erich Petsche in njegova Kočevska, Pokrajinski muzej Kočevje, 2016.