Kočevsko zaznamuje posebna zgodovina, saj je zaradi odročnosti, prostranih gozdov, ostrega podnebja, zakraselosti, pomanjkanja vode in slabe rodovitnosti do 13. stoletja samevala kot mogočen, nepristopen pragozd. V tridesetih letih 14. stoletja so grofje Ortenburški Kočevsko naselili z upornimi nemškimi poljedelci. V geografski zaprtosti in odročnosti pokrajine so Kočevarji iz roda v rod ohranjali svoje šege, običaje, nošo in govorico ter se ohranili kot nemški jezikovni in kulturni otok sredi slovenskega etničnega ozemlja več kot 600 let.

Kočevje se prvič omenja leta 1363. V času turške nevarnosti so naselje preselili v varen okljuk ponikalnice Rinže in ga obdali z obzidjem. Leta 1471 je naselje dobilo tudi mestne pravice. Leta 1418 je Kočevje z vsem kočevskim gospostvom prišlo pod Celjske grofe, po izumrtju Celjanov pa pod Habsburžane.

Leta 1641 so lastniki kočevskega gospostva postali Turjaški grofje Auerspergi, ki so si sredi mesta zgradili mogočno grajsko rezidenco, ki jo je hvalil tudi Valvasor. Leta 1791 je cesar Leopold kočevskega kneza povzdignil v vojvodo, njegovo posestvo pa v vojvodino.

Zaradi skope kraške zemlje, ki ni mogla več preživljati hitro naraščajočega kmečkega prebivalstva, so domačini že od srednjega veka dalje iskali dodatni vir zaslužka v izdelovanju lesenih izdelkov in krošnjarstvu. Cesar Friderik III. je prebivalcem Kočevske že leta 1492 podelil pravico svobodnega krošnjarjenja.

Sprva so trgovali z doma izdelanimi lesenimi izdelki, živino in platnom, kasneje predvsem z južnim sadjem, slaščicami, bonboni ter peko kostanja. Zaradi težkih gospodarskih razmer se je v letih 1857-1941 izselila več kot polovica izmed 23.000 prebivalcev, večinoma v Ameriko.

V začetku 2. svetovne vojne je Kočevska prišla pod italijansko zasedbo, zato se je vodstvo kočevskih Nemcev odločilo za preselitev. V zimi 1941/1942 se je preselilo 11.509 oseb iz 176 naselij. Po končani vojni so Kočevarji nenadoma ostali brez doma in domovine, saj jim povojne oblasti niso dovolile vrnitve na Kočevsko. Jeseni 1943 je Kočevska postala središče osvobojenega ozemlja, mesto Kočevje pa prizorišče prvega zbora slovenskih odposlancev v tedanjem Sokolskem domu, današnjem Šeškovem domu. Podeželje so večkrat prekrižarile razne vojske in prizadele veliko škode v izpraznjenih vaseh kočevskih Nemcev.

Največ zla je prizadejala italijanska ofenziva poleti leta 1942, ko je bilo požganih večino vasi na Kočevskem Rogu. Po končani 2. svetovni vojni je Kočevski Rog postal tudi množičen grob tisočih zajetih vojakov. Slovenske oblasti so po vojni namenile Kočevski posebno vlogo. Nova oblast iz nacionalnih in gospodarskih razlogov ni dovolila obnove porušenih in požganih vasi kočevskih Nemcev, ampak je celo načrtno uničevala njihovo kulturno dediščino. Po vojni je Kočevska zamenjala skoraj vse svoje prebivalstvo. Naseljevali so se novi prebivalci iz vse Slovenije in nekdanje Jugoslavije. Obsežna področja v notranjosti Kočevske pa so ostala prazna.

Več o zgodovini Kočevske si lahko preberete na www.pmk-kocevje.si.