V Športni dvorani Kočevje je 21. decembra potekala že tradicionalna osrednja prireditev ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Slavnostni govornik na prireditvi je bil župan občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič, ki je v svojem govoru poudaril pomen odgovornosti za našo individualno kot tudi skupno prihodnost, obenem pa izpostavil, da živimo v čudoviti državi. Govor župana lahko v celoti preberete spodaj. 

Za kulturni program je tudi letos poskrbel Pihalni orkester Kočevje – 1927 s tradicionalnim novoletnim koncertom, s katerim so obeležili tudi 90-letnico svojega delovanja. Koncert, poimenovan »Ponosni na 90«, je pospremila še podelitev jubilejnih Gallusovih značk in priznanj JSKD. Dirigentsko palico je vihtel Jani Šalamon, kot gostje večera pa so skupaj z glasbeniki orkestra navdušili odlični Tadej Tomšič, Špela Benčina in Urška Baković. Za konec ni manjkala niti priljubljena Radetzky koračnica.

Foto: Bojan Štefanič

 

Govor župana na osrednji prireditvi ob dnevu samostojnosti in enotnosti: 

DRŽAVA IN ODGOVORNOST

Spoštovane gospe, cenjeni gospodje. Naslednje misli so nastale v specifičnih okoliščinah. Visoko nad oblaki nekje nad Atlantskim oceanom in po daljši odsotnosti, tako od Slovenije kot Kočevja, so misli drugačne, pogled spremenjen in čustva rahlo vznemirjena. Slovenija, tako od daleč ima drugačen videz. Vse je mirno, urejeno, skladno, naravnano v prihodnost … In prav tako jo vidijo mnogi, ki so bodisi obiskali našo domovino ali v njej preživeli nekaj časa. Vsi, brez izjeme, so mi v času mojega bivanja v Kanadi z zavidanjem govorili o uspešni državi. O tem, da je živeti v Sloveniji gotovo privilegij, o kvalitetah, kot so brezplačni izobraževalni sistem, pa velika zdravstvena varnost, urejen pokojninski sistem, da o sociali sploh ne govorim. Država, po mnenju mojih sogovornikov, zgledno skrbi za svoje državljane in gotovo vam je tam lepo, ste srečni in med seboj povezani, so sklenili z rahlo nevoščljivim pogledom mnogi ...

Da. Res nenavadno, mar ne? Najprej sem se počutil, kot da se pogovarjamo o neki drugi, skoraj obljubljeni deželi. Nekakšni utopistični obliki bivanja, o kateri so razmišljali pomembni filozofi in jo vedno znova označevali za nedosegljivo. Pa saj govorijo o moji Sloveniji. Le kako je mogoče, da vidijo stvari tako drugače? In zakaj jih jaz ne vidim tako? Morda nič ne vedo o nas Slovencih in še manj o Sloveniji? Ampak, saj so to izobraženi ljudje, ki so prepotovali velik del sveta, sami živijo v državi, ki se ponaša z urejenostjo, spoštljivostjo, dostojanstvom in velikim vsestranskim razvojem. Kje tiči zajec? Kam taco moli pes? Te misli so me dalj časa begale in so zahtevale moj resen in poglobljen razmislek …

Spoštovane in spoštovani. Slovenija je prečudovita dežela, je kraj, kjer je obstal izjemno malo številčen narod, ki pa je prav zaradi tega dejstva VELIK. Na prepihu ogromnih, pa smem si dovoliti opazko, nasilnih jezikovnih skupin, v geopolitičnem srcu križišč evropskih in svetovnih koridorjev smo ubranili svojo identiteto. Najprej kot narod, nato kot nacija. Državo smo si izborili na vse mogoče in manj mogoče načine. Generacije so žrtvovale svoje najboljše, najbolj uspešne in predvsem brez konca najbolj domoljubne posameznike. Nobena žrtev ni bila prevelika in cena previsoka, saj smo imeli jasen cilj – hočemo in bomo bili na svojem. Upanje je edino čustvo, ki premaga strah in dobro vedno zmaga nad zlim. In zakaj smo uspeli? Sam trdim, ker smo bili odgovorni! Prav gotovo se kdo zmrduje ob tej ugotovitvi in poreče: kaj pa hrabrost in junaštvo. Da, seveda, tudi to, vendar samo to, kljub vsej neskončni veličini, ni dovolj. Zmagati, tudi v najtežjih trenutkih je pomembno, vendar je še pomembnejše nato delati naprej odgovorno! Odgovornost je tista vrlina, ki nas vedno znova sili v premišljena dejanja. V razmišljanje o prihodnosti in o tem, kaj bodo povzročila naša dejanja. Tako nam ali pa še bolj pomembno tistim, ki bodo prišli za nami. Odgovornost ni brezglavo divjanje, ni kratkoročno doseganje ciljev in prav gotovo ni povezano z individualizmom. Odgovornost je sinonim za samoomejevanje, je ravnanje v duhu gojenja kvalitetnih medosebnih odnosov in je načrtovanje skupne, vključujoče prihodnosti. In tu, tu žal nismo zmagali ali bili uspešni. Ko smo si izborili in vzpostavili svojo državo, smo naivno mislili, da je delo opravljeno. Da bodo naši predstavniki odgovorni sami od sebe in nam, torej ljudstvu ni več potrebno biti aktiven. Pasivizirali smo se tudi sami. Začenši v svojih družinah. Koliko otrok je že od vrtca naučenih, da oni pa res niso nič krivi? Kolikokrat gredo starši v šolo iskati pravico za svojega otroka, tudi tedaj, ko je povsem jasno, da le-ta ni opravil svojega. Tako vzgajamo mlade v prepričanju, da kljub napakam, ki jih ti storijo, zanje pač ni potrebno odgovarjati, saj so krivi drugi. Seveda smo nato presenečeni, da prav ti, ko je potrebno odločiti se in prevzeti odgovornost za svoja dejanja, tega ne storijo. Odločitve se ne sprejmejo, življenje začne stagnirati in družba se znajde v krogu, kjer so drugi krivi, kjer mi sami ne moremo tako nič spremeniti in je zato najbolje iz druge ali celo tretje vrste pač godrnjati in se pritoževati nad vsem in vsemi. Poplava razočaranj ni videti konca, saj se nič ne spremeni, ob čemer pozabimo, da se samo od sebe pač nikoli nič ne spremeni.  In ta epidemija se je razširila tako med ljudi kot njene odločevalce! Danes ni nihče za nič odgovoren. Ko je težava, potem je kriv vedno drug, največkrat tisti, ki ga ni blizu, da bi se branil. V neodgovorni družbi se dvomi v vse, ničesar ne sprejmemo kot pozitivnega in se je vedno slabe volje. Tako se ne gre na volitve, ker tako ni izbire in ker je brez smisla?! Si predstavljate, da bi tako razmišljali na dan referenduma o neodvisnosti?

Drži. Verjetno nisem povedal kaj novega. Mogoče se bo kdo celo strinjal z mano. Vendar to ni dovolj. Kaj storiti? Tako kot vedno, je potrebno začeti pri sebi in v svoji družini. Začeti ravnati odgovorno. Torej kar naredim bo imelo posledice in z njimi se bom spopadel, če bo to potrebno. Če bom naredil napako, jo bom priznal, ker je povsem normalno, kdaj narediti tudi kaj narobe. Se iz nje kaj naučiti in se poboljšati. Ker sem del družbe v kateri živim, bom sodeloval v njenem organiziranju, saj sem odgovoren do svojih otrok in njihovih otrok. Če bo kaj narobe, bom na to opozoril in naredil vse, da se to ne bo ponavljalo. Ker sem odgovoren plačam davke državi, saj so ti davki šolnina mojega otroka, pa pokojnina mojih staršev in varnost za zdravje, ko in če jo bom potreboval. Predvsem pa se ne bom več pritoževal, temveč bom z vsemi silami in sposobnostjo spreminjal svet okoli sebe – na boljše!

Da. Slovenija je lepa. In lep je slovenski narod. Je drugačen, specifičen, pa vendar ustvarjalen in uspešen. Odgovorno ravnanje naroda pomeni tudi imeti rad svojo domovino, dom, svoje bližnje. Seveda ni nič od tega popolno, vendar je naše. Je edino, kar imamo na tem velikem širnem svetu in da, spoštovane in spoštovani, ko pogledaš od daleč vse nas in našo državo, potem vidiš, da nam ne gre slabo in da imamo res čudovit košček sveta. Morda bi vsi morali iti malo stran, spoznati svet in se malce oddaljiti ter razširiti obzorja. Prepričan sem, da bi nam to pomembno spremenilo naš pogled na naš narod in našo domovino. In to so imeli naši odgovorni predniki pred očmi, saj so doživeli težke stvari in preizkušnje in so nam zapustili največ, kar lahko – našo državo. In prav zato je najmanj to, da se potrudimo in dodamo svoj delež …

Motorji letala brnijo enakomerno in pot se nadaljuje gladko. Neskončno morje oblakov se krajša in kmalu bomo nad Evropo. Srce pa igra, se veseli in komaj čaka, da ponovno pride domov. Tam, kjer sem doma, kjer so tvoji in kjer se počutiš varno. Grem v državo in domovino, kjer so težave in izzivi, pa tudi veliko, res veliko lepih stvari in še več dobrih ljudi. In prav zato je vredno ljubiti Slovenijo, in se zanjo potruditi. To je naša naloga, to je naša dolžnost. Do nas, tistih pred nami in tistih za nami. To je, gospe in gospodje, naša odgovornost.

Srečno Slovenija!